Švohotnost…

Zadnjič sem se končno spravil na bicikel in v Bertokih ugotovil, da mi je baterija v števcu umrla. Ajde, prec za Bertoki, ko sem že zavil na kolesarsko pot. Ker se nazaj, jasno, ne obrača, je bila prva možnost za baterijo kupit… pumpa na Kozini. Vmes pa Črni kal. Sem se matral pa matral, dihal kot parni stroj, kar naprej tanizke prestave iskal, pa nikakor ne bit tazadnji. Prav, sem se sprijaznil, da bo treba kaj resnejšega poiskat za tazadnji bit… Nekaj bolj strmega…

Potem zbolim. Sredi julija prehlad. Po enem tednu grem k dohtarju. Viroza: ležat, čajčkat, smrkat. Po enem tednu grem spet k dohtarju, ker sem še vedno… zabit v glavo… Angina.
“Pa če bo slabše, pridite nazaj.”
“Ne bom, ker gremo na morje.”

Po (spet) enem tednu antibiotika in tunkanja se okorajžim in se grem ulečt. Kašljam kot zapacan fergazar, smrkam, hropem in – pridem nazaj. Korajžen kot še nikoli se spomnim na une klance iz začetka julija…

V Korčuli srečam skupino budal, ki (tako kot jaz) v zrak brcajo in pravijo, da gredo do Račišča. “Jest pa v Pupnat, če mi ne bo prevroče”. Itak, da je bilo prevroče, ob sedmih zjutraj 29 stopinj, še v pečici bi bilo boljše… Nazaj grede sem pa vseglih v Žrnovo zavil… KONČNO mi je spet švic stal na rokah in lužica v pleksusu me je obvestila, da počasi postaja toplo. Prekašljam se do vrha in ugotovim – da spet nisem bil zadnji. Za tolažbo je vsaj proti Korčuli malo vetrček zapihal pri 84 na uro.

Pridejo kolegi iz sosednje vasi. Celo dopodne afnanja v vodi. Me še zdej vrat boli, ko so se punce šle petelinji boj, pa jih je bilo treba nosit za vratom… Pa še musklfibr sem fasal od pepčkanja v vodi… Mater tele kaskaderske aktivnosti niso za nas, ki hodimo na morje ležat 🙂 Popoldne še na oslovske dirke, pa na turbmo maximus kašljat in jasno, da zjutrajzaspiš….

 

Spet na biciklu šele petnajst do sedmih, še vedno z receptom Chrisa Frooma in z zabitima Evstahijevima cevkama. Tokrat 26 stopinj. Ampak preden sem prišel v Kneže do križišča, je bilo že 29… Trmast se zapodim v tist klanček, vem da ga ni 5 kilometrov, ampak začetnih 15% je kar dober
uvod v 313 metrov vzpona na dobrih treh kilometrih. Trije ignoranti me takoj na začetku klanca komaj prehitijo, najbrž jim je muca jezik pojedla ali so pa pozabil ventolin vzet. 5 serpentin,vsaka v ovinku dvomestni % vzpona, med njimi imaš cajt počivat na 6-9%… Švic stoji naprstih. Na vsaki dlaki.
Od nosu kaplja. Jest pa 5 na uro v klanc… Bi bil bržkone prej peš…
Postaje za prvo pomoč pa nikjer… Še dobr da se pokaže konc klanca, sem ga bil vesel kot Kekec, ko je Pehti ušel.

 

Potem pa obvezno slikanje v Pupnatu (orkaflk, eno takole palčko bi pa jest za doma nucal, ampak se mi zdi, da sem škrtaril pri ceglu) , pa začnejo SMS-i od sošolca deževat (Na dnu otoka se mi je nasproti pripeljal, se mu je tako mudilo na pir, da me niti videt ni uspel). Čez 15 minut bom pri vama. Mau švohoten se odbrcnem proti korčulanskim štengam (He he, tokrat je pihalo 87 na uro, pol se mi je pa en cepec z avtom nastavu…), kjer me je čakal kelnar s prvo pomočjo.Doma ugotovim, da tudi v Pupnatski klanc nisem bil tazadnji… samo 6 minut daljši potovalni čas kot z gorcem v najboljših cajtih mi pa da vedet, da sem bil najbrž tut takrat bolan. In pol slučajno najdem, da je en bučman naredil segment med stebrički pri gasilskem domu, kjer sem se eni teti umikal in nasploh v prvi v klanec zabušaval, pa tut tam… neuspeh… Očitno še nisem zadost švoh.

Advertisements

Delirium red

 

Vrsta: sadno
Barva: rdeč
Alkoholna stopnja: 8,5 %
Opis: Zelo čisto pivo, močna višnjeva aroma, ampak še vedno pivo. Primerljivo s corsendonk dubbel kriek.
Ocena: 9
Proizvajalec: Brouwerij Huyghe