V Salzburgu sve se znašla s sodelavcem… Neko izobraževanje… Ampak od 16 dalje – frej. Kaj počet na zapuščeni strani Salburškega hriba? Nič, greš na drugo stran 🙂
Naslednji dan greva na grad. Zato, ker. Zaenkrat mi še ni uspelo priti suh iz gradu 🙂
K sreči sva glih ujela teto v trafiki, da nama je še prodala dežnika, da sva bila čist mokra samo do kolen. Tole je bil en pošten DDoS…
V sredo je bila napoved lepa. Matej je bil brez superg, jaz pa brez kratkih hlač. Najdeva štacuno, tik-tak kupiva pripomočke, potem pa v hotel in peš na pivo. Tokrat z marelo. Auguštiner brau menda dela čist glih tak pir, kot ga imajo na Oktoberfestu. Še dobr, da nisem šel… So pa imeli dobra rebrca in… skoraj suho pod kostanji.
Pazi – Gaisberg (1287m) naju je navabil. Malo jadranja po internetu, čitaj kartu, pitaj seljaka, vtipkaj Schloss Aigen v Here in gasa. Ura štiri preč, v mestu nobene gužve. Here zaluta in naju pripelje v kamp namesto do gradu. Čitaj kartu in parkirava avto.
Itak, da nisva imela marel s sabo. Ne rabiš… Dokler pod vrhom ne začne pihat k svina. Enga tahitrega po grlu dol in nazaj ven. Namesto vetra – spet spam, ki je prerastel v konkreten napad. Urbani gladiatorji in Aviratek je čist brez veze proti temu, kjer sva midva iskala bližnjice skrivaje se pred dežjem 🙂 GPS-ju se je čist odpeljalo… Tretjič mokra, tokrat do gat. Ob osmih vrževa vejo z avta in greva na pamet skozi mesto do burgerđinice. Ker drugo je bilo že vse zaprto…
(F)lying Dutchman 